Avtor v diskusiji brani svojo razlago topografije koroških knežjih kamnov. Opozarja, da je od 811 dalje treba ločiti med staro (teritorialno ožjo) slovansko kneževino Karantanijo in novo (teritorialno širšo) administrativno vpeljano Karantanijo kot zemljepisno naslednico antičnega Notranjega Norika. V zvezi z Brižinskimi spomeniki predstavlja nekatere dokaze, ki pričajo o uporabi besedil tudi v moški in ženski samostanski skupnosti. S konkordančno analizo spisa Conversio Bagoariorum et Carantanorum dokazuje, da so sredi 8. stoletja duhovniki Modest in njegovi spremljevalci na slovanskem ozemlju Vzhodnih Alp posvetili pri Karantancih Marijino cerkev (najverjetneje Gospo Sveto), na ozemlju sosednje slovanske kneževine Liburnije pa še neznano cerkev v kraju Undrime v zgornji dolini Mure. Nadalje avtor pokaže na obstoj starejšega spisa, iz katerega je pisec Konverzije črpal podatke o Modestu in drugih pokrajinskih škofih. Razpravo zaključuje zgodovina interpretacij obravnavane Povedi Konverzije, od 12. stoletja dalje. Interpretacije posameznih piscev so bile odvisne predvsem od njihovega razumevanja pomena Karantanije v zgodnjem srednjem veku.