Beganje slovenske politične misli 19. stoletja med prevladujočim naravnim pravom in zgodovinskimi
koncepti se je v veliki meri pokazalo prav na primeru pripadnosti žumberskega področja.
Žumberak, za katerega je bilo znano, da je pred uskoško naselitvijo in organiziranjem Vojne
krajine v 16. stoletju pripadal vojvodini Kranjski, je v letih razpuščanja vojaške ureditve oziroma
»krvave košulje« (1871–1881) čakal novega gospodarja. Vprašanje, ali bo to vojvodina
Kranjska na osnovi klica zgodovine, ali pa Hrvaška »trojedinica« na osnovi etnografskih in
praktičnih razlogov, je poleg politikov v Ljubljani in Zagrebu zaposlovalo tudi Dunaj in Budimpešto. Slovenske politično srenjo je problematika spravljala v zadrego vsaj iz dveh razlogov:
»Zgodovinska« priključitev Žumberaka je bila v nasprotju z »naravno« idejo Zedinjene Slovenije,
obenem pa jih je strah pred nemško nevarnostjo iz severa prepričeval, da je dvig slovenstva
neločljivo povezan s slovanskim jugom.