Težiče avtorjeve analize je osredotočeno na prikaz tistih segmentov v socialnodemokratskem taboru, ki so v embrionalnih oblikah
že nakazovali njegov notranji razcep, obenem pa predstavljajo conditio sine qua non za razumevanje le-tega: idejna heterogenost I.
internacionale, idejna razčiščevanja v nemški socialni demokraciji, razlike v organiziranosti delavskega gibanja v času I. in II. internacionale,
pojmovanje internacionalizma, revizija (»kriza«) ‘uradnega’ marksizma konec 19. stoletja. Ta globoka »kriza« v gibanju ni
samo odprla teoretske razprave »revolucija ali reforma«, pač pa je tlakovala pot k idejni diferenciaciji in je posledično vodila do razcepa
socialnodemokratskega gibanja na tri idejne struje (desnico, center, levico), tako v nacionalnem kot internacionalnem pogledu.