Članek razpravlja o sodobnih težnjah, ki želijo Balkan (in s tem tudi Vzhodno Evropo) umestili v postkolonialno paradigmo. Skozi analizo Balkana kot kategorije, ki se pojavlja v različnih oblikah, članek ugotavlja paralele med balkanizmom in orientalizmom in obenem povdarja njune metodološke razlike. V pretres je ponujena analiza postkolonialnih študij, v katerih je postkolonialni koncept po eni strani razumljen kot zgodovinska situacija, za katero je značilna demontaža tradicionalnih inštitucij kolonialne moči, po drugi strani pa kot iskanje alternativ razmišljanjem iz kolonialnega obdobja. Avtorica se ne strinja s tako aplikacijo postkolonializma in je prepričana, da niti osmanskega cesarstva niti Sovjetske Zveze v njunem odnosu do Vzhodne Evrope ni mogoče obravnavati kot kolonialnih imperijev. V osrednjem delu članka avtorica predstavi pojem zgodovinske zapuščine in zagovarja tezo, da je ta najustreznejši hevristični mehanizem, s katerim je moč obravnavati zgodovinske regije. Ker tako pojmovan koncept zgodovinske zapuščine lepo ponazarja dinamičnost in fluidnost zgodovinskih sprememb, ima številne prednosti pred ostalimi, bolj strukturalno pojmovanimi kategorijami, kot so na primer meje, prostor ali teritorialnost. Zato se zdi, da je kategorija zgodovinske zapuščine daleč najbolj primerna za analize dolgoročnega regionalnega razvoja, obenem pa se na ta način tudi izognemo konkretizaciji sodobnih regij.