Različnost redovnih skupnosti in njihova povezanost na mednarodni ravni je pomembna značilnost Katoliške Cerkve. Že od antike dalje so redovne skupnosti navzoče v slovenskem prostoru, večina njih ima svoje začetke v drugih okoljih; Šele v 19. in 20. stoletju so bile nekatere skupnosti ustanovljene na Slovenskem. Skupnosti so bile mednarodno sestavljene in tako tudi organizirane. V skladu z lastnimi pravili so v slovenski prostor prinašale kulturne dobrine, postavljale arhitekturne spomenike, posamezni člani so se uveljavili v evropskem prostoru kot teološki pisci. Prispevek predstavi evropski značaj redovnih skupnosti kot prednost, ki je bila v času totalitarnih državnih oblasti razumljena kot nevarna.