/
Dogodki
/
Konference
To delo avtorja Mateja Režek je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 4.0 Mednarodna
V socialistični Jugoslaviji je bilo zgodovinopisje pomembno orodje legitimizacijeoblasti komunistične stranke. Njegovi prednostni nalogi sta postaliiskanje tradicij »naprednih gibanj« v preteklosti in dokazovanje linearnostzgodovinskega razvoja, usmerjenega k nenehnemu napredku. Zgodovinopisjebi se moralo napajati s historičnim materializmom in se usmeriti k marksističnemuproučevanju »zgodovine ljudskih množic«, svoje raziskave pa s starejšihobdobij razširiti na novejšo dobo, zlasti na zgodovino delavskega gibanja inkomunistične partije.Strategija oblasti do zgodovinopisja se je konec petdesetih let nazorno izrazilav politično motiviranem ustanavljanju institucij, ki so se ukvarjale z novejšoin sodobno zgodovino. Domala v vseh jugoslovanskih republikah so nastaliinštituti za zgodovino delavskega gibanja, ki se jim je v začetku šestdesetih letpridružil še zvezni inštitut za proučevanje delavskega gibanja. Hkrati so bile prizveznem in republiških centralnih komitejih ustanovljene zgodovinske komisije,ki naj bi usmerjale delovanje novih inštitutov in zgodovinopisje delavskegagibanja. Na pobudo CK ZKJ je Inštitut za proučevanje delavskega gibanja vBeogradu leta 1963 izdal Pregled istorije Saveza komunista Jugoslavije (Pregledzgodovine Zveze komunistov Jugoslavije), ki naj bi pomenil sintezo dotedanjihraziskav in hkrati postavil temelje projektu zgodovine delavskega gibanjanarodov Jugoslavije, zasnovanem leta 1962 z nastankom koordinacijskegaodbora pri zgodovinski komisiji CK ZKJ. Slovenski zgodovinarji, v prvi vrstiFrance Škerl, so v Pregledu zaznali številne pomanjkljivosti, povezane z neupoštevanjemali skromnim upoštevanjem slovenskih posebnosti, zmotilo pa jihje predvsem zanemarjanje specifik odporniškega gibanja v Sloveniji med drugosvetovno vojno, ki je bil prilagojen slovenskim razmeram in se je zlasti v začetnemobdobju razvijal precej avtonomno. V čedalje bolj zapletenih političnihrazmerah v Jugoslaviji je začel del slovenske politike zgled za svoje delovanjeočitno iskati tudi v Osvobodilni fronti, zato ni naključje, da je bilo leta 1966,ob 25-letnici njene ustanovitve, organizirano prvo znanstveno posvetovanje oOsvobodilni fronti, na katerem so z referati ali v diskusiji poleg zgodovinarjevsodelovali tudi slovenski politiki.Ambiciozni projekt zgodovine delavskega gibanja narodov Jugoslavije, kije bil zasnovan kot marksistična sinteza jugoslovanske sodobne zgodovine, jemedtem skoraj zastal. Pestile so ga številne težave, ki niso bile povezane le sfinanciranjem projekta ter pomanjkanjem strokovnega in hkrati politično sprejemljivegakroga sodelavcev, temveč so izvirale predvsem iz čedalje bolj zaostrenihmedrepubliških in mednacionalnih odnosov. Sodelavci iz različnih republikmed seboj pogosto niso našli skupnega jezika, iskre pa so se kresale zlasti medLjubljano in Beogradom ter, z nekoliko drugačnih izhodišč, tudi med Zagrebomin Beogradom. Metod Mikuž, ki je bil predviden za enega ključnih piscevjugoslovanske zgodovine delavskega gibanja, je že leta 1966 v pogovoru z MitjoRibičičem poudaril, da načrt skupne zgodovine delavskega gibanja sploh nirealen. »Zgodovino naj obdela vsak jugoslovanski narod sam, potem pa bomovideli, kaj imamo skupnega«, je menil Mikuž, podobno pa je razmišljal tudidel slovenske politike. Projekt jugoslovanske zgodovine delavskega gibanja seje iz šestdesetih zavlekel v sedemdeseta in osemdeseta leta, a dlje od objavdokumentov, bibliografi j, Hronologije radničkog pokreta i SKJ leta 1980 terdopolnjene Istorije Saveza komunista Jugoslavije v letih 1977 in 1985 ni prišel.