/
Dogodki
/
Konference
To delo avtorja Marko Zajc je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 4.0 Mednarodna
Avtor izhaja iz misli, da je v osemdesetih letih 20. stoletja v slovenski javnostipotekal proces odlepljanja slovenstva od jugoslovanstva. Za preverjanje tetrditve, predvsem pa za boljše razumevanje fenomena, je potrebna obsežna historično-diskurzivna analiza. Kljub temu ima ta teza dobro utemeljitev v samihtekstih, napisanih v osemdesetih letih. Produkcija člankov, referatov, esejev,elaboratov in programskih tekstov na temo slovenskega narodnega vprašanjaoz. problematike nacionalizma/narodov, je bila v osemdesetih letih zelo bogata.V spominski literaturi, publicistiki in tudi večini zgodovinopisja se izpostavljavloga posameznih osebnosti in njihova vpetost v politični sistem. Avtor meni,da bi morali iz metodoloških razlogov začasno »pozabiti«, kdo je pisal določentekst (kakšne so bile njegove funkcije, zveze, ugled) in se vprašati, kaj nam povesamo besedilo. Ne zato, da bi zanemarili politični in družbeni kontekst, pravnasprotno, da bi kontekst bolje razumeli. In da bi bolje razumeli pomen besedilza nacionalistično zaznavanje družbenih razmerij.Po mnenju ameriškega zgodovinarja Johna Pococka je glavna naloga zgodovinarjapolitičnih idej identificirati in rekonstruirati politični jezik. Slovenskiintelektualci, ki so delovali v različnih forumih (npr. Društvo slovenskih pisateljev,Nova revija, Plenum kulturnih delavcev OF itd.), so uporabljali specifičen kulturno-politični jezik oz. izrazje. Opazna je močna zavest o njihovilastni pomembnosti. Intelektualci nastopajo kot duhovni voditelji naroda. Stilpisanja je običajno visoko intelektualen in prefinjen, celo namenoma težko razumljiv,vendar kljub temu oseben in polemičen. Pogosta je uporaba zgodovineza argumentacijo ambicioznih tez o naravi in karakterju slovenskega naroda.Iz zgodovinskega konteksta pa vzamejo le tisto, kar jim ustreza. Slovenski teoretikinaroda tako niso bili nevtralni, načeloma nepristranska filozofska oz.sociološka teoretska orodja uporabljajo v »narodne namene«. Vse težave poznesocialistične družbe se povezujejo s položajem slovenskega naroda (npr. inflacija,tehnološko zaostajanje, mednarodni odnosi). Značilno je izvirno mešanjerazličnih ravni. Temeljite analize teoretskih razprav kažejo, da se prepletajo zosebnimi izkušnjami in anekdotami, zgodovinski primeri se prepletajo z opisomtežav socialistične družbe.
Kakšna je vloga Jugoslavije v teh besedilih? Biti slovensko zaveden, a jugoslovanskokritičen je postajalo moderno. Nekatere negativne občečloveškelastnosti so obravnavane kot tipično jugoslovanske (neuspešnost, lenoba, ignoranca), nekatere pozitivne pa kot tipično slovenske (pridnost, razvitost, kulturnost).Kljub temu preseneča predvsem odsotnost Jugoslavije. Jugoslavija se vteh tekstih omenja samo takrat, ko je to res nujno. Kot da bi se je sramovali.Slovensko jugoslovanstvo se v njih počasi »odleplja« kot star plakat na ulici,»odpada« od slovenstva prav s pomočjo odsotnosti. Slovenski intelektualcise rajši kot z Jugoslavijo ukvarjajo sami s sabo. Njihova domovina je SrednjaEvropa, Evropa, svet, Zahodna civilizacija, »književna republika«, krščanstvoin predvsem Slovenija, nikakor pa ne Jugoslavija. Seveda obstajajo izjeme, kiiščejo mesto slovenskega naroda v SFRJ z utrditvijo in jasnim definiranjem pravicedo samoodločbe naroda (npr. Janko Pleterski) ali z redefinicijo odnosovmed republikami federativne Jugoslavije (npr. France Klopčič).