V razpravi je na pregleden način predstavljeno oblikovanje in delovanje srednjeevropskega
gospodarskega prostora do druge svetovne vojne, na primeru Habsburške monarhije in
njenih naslednic. Avtor ugotavlja, da se je znotraj monarhije z desetletji integracijskih procesov
izoblikoval enoten prostor, kjer je bil prst pretok blaga, kapitala in ljudi. Znotraj
monarhije je samodejno prihajalo do delitve dela, zahodne pokrajine so prednjačile v industrijskih
panogah, vzhodni del države je večji del dohodka dosegal v agrarnih dejavnostih.
Dopolnjujoča struktura je kljub razpadu države po prvi svetovni vojni še vedno določala
gospodarske in trgovinske tokove, resda na znatno nižji ravni, in to kljub prevladujočemu
ekonomskemu nacionalizmu v državah naslednicah. Pravo prelomnico je pomenila velika
gospodarska kriza v tridesetih letih, ko so se srednjeevropske države zaprle vase, vsaka zase so
skušale najti izhod iz krize s krepitvijo protekcionizma. Takrat je tudi prišlo do preusmeritve
ekonomskih tokov. Glavnino zunanje trgovine so srednjeevropske države opravile z Nemčijo.