Prispevek obravnava vlogo Slovenije in Slovencev v srednjeevropskih integracijskih
načrtih med letoma 1918 in 1945. Kljub velikemu številu različnih srednjeevropskih načrtov
v tej dobi, so ti prišli v ospredje šele z začetkom druge svetovne vojne, ko je v zahodnoevropskih
strokovnih krogih na podlagi historičnega revizionizma prevladalo mnenje, da
predstavlja podonavska federacija najprimernejšo rešitev srednjeevropskega vprašanja. Kot
odgovor na zamisli o ustanovitvi podonavske federacije, kjer bi imela osrednjo vlogo
Avstrija, sta se pojavila v slovenskem katoliškem taboru dva srednjeevropska predloga rešitve
slovenskega državnopravnega položaja. Vodstvo SLS je podpiralo načrt samostojne slovenske
države v zaledju Trsta pod mednarodnmim nadzorom, duhovnik in vodja študentske
organizacije "Straža" Lambert Ehrlich pa se je zavzemal za Intermarij, ki bi povezoval v
konfederaciji slovanske narode med Baltikom, Jadranom in Egejem. Zahodnoevropski načrti
o preureditvi Srednje Evrope se niso uresničili, zato sta tudi slovenski srednjeevropski zamisli
izgubili svoj pomen.