Avtorica na kratko predstavi hrvaško postsocialistično zgodovinopisje o obdobju med letoma 1848 in 1918, pri čemer ugotavlja, da sta splošna politična situacija in še posebej vojna v devetdesetih letih prejšnjega desetletja neugodno vplivali na zgodovinsko stroko. Tedanja politična garnitura in tudi širša javnost so menili, da je potrebno hrvaško zgodovino na novo ovrednotiti, zato je bilo treba staro komunistično paradigmo zamenjati z novo, takšno z nacionalnim predznakom. Le manjši del zgodovinarjev je podlegel takim težnjam po ideologizaciji in politizaciji zgodovinske znanosti, in po porazu Hrvaške demokratske stranke na volitvah leta 2000 se je stanje izboljšalo. Niti ponovna zmaga HDZ-ja na volitvah v začetku leta 2004 ni več mogla obrniti nazaj toka dogodkov, kajti stranka zdaj sledi proevropskim usmeritvam. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je zgodovinopisje osredotočalo na zgodovino lastnega naroda, še vedno pa je v njem prevladovala politična zgodovina, čeprav je nastal tudi niz del iz socialne, kulturne in, v manjši meri, gospodarske zgodovine. Novost so bile mikrozgodovinske raziskave vsakdanjika in zgodovina žensk, nekaj let nazaj pa se je pojavila tudi ekološka zgodovina. Navkljub prodoru nove tematike, pa tega ne moremo trditi kar se tiče metod, zato je pomanjkanje metodoloških inovacij eden izmed glavnih problemov hrvaškega zgodovinopisja.