/
Dogodki
/
Konference
Namen prispevka je predstaviti vzroke, ki so pripeljali do vzpostavitve represivnegasistema. Bistveni elementi, ki so vplivali na represivne postopke vojaških in državnih organov pod vodstvom Komunistične partije Jugoslavije (KPJ) v 2. svetovni vojni in po njej ter na izgraditev komunističnega represivnega sistema so bili različni in so med seboj povezani. Po okupaciji Jugoslavije aprila 1941 je KPJ organizirala osvobodilno gibanje, ki je izvajalo revolucijo. Na Hrvaškem so bili med vzroki za upor jugoslovanska usmeritev mnogih prebivalcev, ustaški teror proti Srbom, rasistični pregoni, srbska množična zavrnitev hrvaške države, teror proti vsem nasprotnikomNeodvisne države Hrvaške in močna protiitalijansko ter protinemško usmeritev. Vzroki za upor so medsebojno prepleteni, hkrati pa v sebi skrivajo vzroke za kasnejše usmrtitve nasprotnikov in povračilne ukrepe, torej za obsežno represijo,ki so jo izvajale povojne jugoslovanske oblasti. Jugoslavija je bila po vojni obnovljena, kot način reševanja nacionalnih vprašanj je bil uveden federalizem, država je priključila obsežna območja, ki so bila dotlej del italijanske države. Na podlagi jugoslovanskega nacionalizma je novo državno vodstvo obračunalo s separatisti in z nemško manjšino. Novo družbeno ureditev je KPJ ustvarjala s taktično kombinacijo propagandnega delovanja in konkretnih ukrepov. Sklicevala se je na zasluge narodnoosvobodilnega gibanja za osvoboditev in poudarjala vlogo ljudstva ter njegove volje. Kljub ljudsko frontnim frazam je komunistična partija zavzela vse ključne pozicije v partizanskem gibanju in nastajajočem državnem aparatu. To je imelo drastične posledice za vse njene nasprotnike in tekmece. Veliko število žrtev na strani zmagovalcev je bilo seveda med pomembnimi razlogi za maščevanje nad premaganim vojnim sovražnikom. Toda to se je prepletalo z namenom KPJ, da vse prave in namišljene vojaške in politične nasprotnike onemogoči in družbeno marginalizira. Represija je vključevala usmrtitve, zaporne kazni, izgone, odvzemanje lastnine, prepovedi političnega delovanja in družbeno marginalizacijo razoroženih sovražnikov ter političnih nasprotnikov. Po razpadu zavezništva med zmagovalci je obstajala nevarnost, da pride do vojne med državami t. i. zahodne parlamentarne demokracije in Vzhodom pod vodstvom komunistične Sovjetske zveze, v kateri bi se jugoslovanske protikomunistične sile zagotovo priključile zahodnim silam. V tej vojni bi imeli pomembno vlogo Hrvati, pripadniki protikomunističnih strank in gibanj, kakor tudi Srbi na Hrvaškem, pripadniki četniškega gibanja. Med prvimi so bili najbolj vplivni tisti, ki so izhajali iz ustaškega gibanja, kakor tudi člani in pristaši Hrvaške kmečke stranke (Hrvatska seljačka stranka – HSS), doma in v tujini. V opciji ustaške emigracije in njenih pristašev v domovini je, poleg uničenja komunističnega sistema, bilo predvideno tudi izginotje Jugoslavije in vzpostavitev samostojne hrvaške države. Od sredine šestdesetih let 20. stoletja let je tudi HSS, ki je delovala v emigraciji, spremenila svojo projugoslovansko stališče in se zavzemala za samostojno Hrvaško. Vse to je vplivalo na to, da je KPJ izgradila čvrst represiven sistem.