/
Dogodki
/
Konference
Ko so 8. maja 1945 zavezniške sile – k tem silam so Britanci šteli tudiJugoslovansko armado in partizanske odrede – dokončno osvobodile Avstrijo, je za prebivalstvo okrajev na avstrijskem Koroškem s slovenskim ali mešanim prebivalstvom nastal nov položaj. Po umiku Jugoslovanske armade, ki so ga zahtevale enote Velike Britanije z dne 12. maja in Združenih držav Amerike z dne 15. maja 1945, so enote britanske 8. armade odnosno vzpostavljena vojaška vlada odločale o vseh vprašanjih varnosti in uprave v deželi. Provizorična deželna vlada, ki so jo vojaške oblasti imele kot posvetovalni organ in ga za nekaj tednov tudi tako poimenovale, praktično ni imela nobenih pristojnosti. Vojaška vlada je vladala z ukazi, ki so zagotavljali najprej varnost pripadnikov njenih oboroženih sil in administrativnega osebja ter urejevali najvažnejša življenjska vprašanja kot na primer prehranjevalno. V prvi kontrolni pogodbi, ki je stopila v veljavo 10. avgusta 1945, so zavezniške sile naznanile svoj namen, da postopno ustvarijo pogoje, ki bodo omogočili predajo pristojnosti centralni avstrijski administraciji in zagotovili vzpostavitev svobodno izvoljene avstrijske vlade. V preambuli druge kontrolne pogodbe, ki je stopila v veljavo 26. junija 1946, so se zavezniki navezali na moskovsko deklaracijo z dne 1. novembra 1943 in točno določili pristojnosti avstrijskih oblasti. Pridržali so si med drugimi te pristojnosti: oskrbo in repatriacijo vojnih ujetnikov in preseljenih oseb ter sojenje teh oseb, izsleditev, aretacijo in izročitev oseb, ki so zakrivile vojne zločine in zločine proti človečnosti. Vojaška vlada je na Koroškem takoj vzpostavila vojaška sodišča. O njegovih obsodbah najdemo informacije v dnevniku Kärntner Nachrichten, pozneje tudi v tedniku Koroška kronika. Iz njih razberemo, da je sodišče ostro nastopalo zlasti proti tatvinam hrane iz zalog britanskih enot, proti osebam, ki niso oddale orožij ali drugega vojaškega materiala, in proti črnoborzijancem. Ko so Britanci uveljavili »zaporni pas«, so ta sodišča izrekala kazni osebam, ki so to notranjekoroško mejo prestopile brez potrebnih dokumentov. V tem primeru naletimo na imena deloma znanih koroških Slovencev, pojavijo pa se tudi imena slovenskih beguncev odnosno slovenske politične emigracije. Zadnji so se skušali praviloma umakniti v Italijo. Ker britanska vojaška oblast seveda ni poznala razmer v deželi, je k sodelovanju kmalu pritegnila vrsto Avstrijcev, ki so pred marcem 1938 služili v sklopu avstrijskih varnostnih sil, deloma pa bili kot taki aktivni tudi v času nacizma. Čeprav je Provizorična koroška deželna vlada napovedovala, da bo takoj popravila vse krivice, ki jih je nacizem povzročil koroškim Slovencem, je v soglasju z vojaško vlado in zatem s civilno upravo zavlačevala obnovo organizacij koroških Slovencev. Britanska oblast je sicer pospeševala revitalizacijo slovenskega jezika in nekaterih oblik kulturnega življenja, nikakor pa ni soglašala s političnim delom Slovencev, ki so bili zbrani v Pokrajinskem odboru Osvobodilne fronte. Z represijo je pripravila Osvobodilno fronto do tega, da se je odpovedala udeležbi pri državno- in deželnozborskih volitvah 25. novembra 1945. Medtem ko so stranke večine v volilnem boju neprestano govorile o mejnem vprašanju, tega slovenski strani ni bilo mogoče. Slovenci so sicer že avgusta začeli s kulturno dejavnostjo, Slovenska prosvetna zveza pa je uradno lahko začela z delom šele konec marca 1946. Represija britanskih in avstrijskih varnostnih organov je prizadela zlasti tisti krog oseb, ki so se zavzemale za združitev koroških Slovencev s Slovenci v Jugoslaviji. Le redke koroške Slovence je vojaško sodišče obsodilo zaradi nespoštovanja ali žalitve pripadnikov vojaške vlade ali britanske civilne uprave. To se je zgodilo Karlu Prušniku – Gašperju, ki je novembra 1946 javno kritiziral nekega angleškega sodnika. Mladi koroški Slovenci so bili pogosto obsojeni zaradi trošenja letakov, ki so propagirali združitev z Jugoslavijo. Bili so kaznovani zaradi javnega nameščanja dvojezičnih krajevnih napisov in zaradi ilegalnega prehoda avstrijsko-jugoslovanske meje. Konice teh postopkov se ujemajo s časom pogajanj za avstrijsko državno pogodbo, višek pa zaznamo februarja 1947. Britanska civilna oblast je pristojnosti postopno izročala v roke avstrijskih organov. Ti so proti koroškim Slovencem verbalno postopali radikalnejše, in med drugim zavirali ustanovitev Demokratične fronte delovnega ljudstva kot nasledstvene organizacije Osvobodilne fronte. Najdoslednejše pa so avstrijskedeželne in zvezne oblasti zavirale obnovo slovenskega zadružništva.