V času velike gospodarske krize, v najbolj neugodnem času za kakršno koli monetarno reformo, je junija 1931 jugoslovanska vlada razglasila konvertibilnost dinarja. V razpravi avtorica analizira politično-ekonomska izhodišča za tako odločitev, predvsem s stališča tedanjega specifičnega mednarodnega finančnega položaja države. V času med obema vojnama so bila med zavezniška odplačila vojnih dolgov vezana na izplačilo nemških reparacij. Za posredovanje tovrstnih plačil je bila leta 1930 v Baslu ustanovljena Banka za mednarodne poravnave (BIS - Bank of International Settlement). Eden temeljnih pogojev, da je posamezna država, upravičena do reparacij, lahko vplačala osnovni kapital in se uvrstila med delničarje, je bila zakonska stabilizacija nacionalne valute. Ta zahteva BIS je bila povsem v skladu s priporočili mednarodne monetarne in finančne konference v Genovi leta 1922: države naj ponovno sprejmejo zlato podlago na način, da bodo namesto popolnega zlatega standarda uporabljale za podlago rezervo v zlatih palicah ali kombinirano v zlatu in devizah. Ko je Jugoslavija 28. junija 1931 razglasila konvertibilnost dinarja, je s tem dnem pridobila tudi pravico do vpisa 4000 delnic bančnega ustanovnega kapitala v skupni vrednosti 10 milijonov zlatih švicarskih frankov.