V habsburški monarhiji je bilo historično pravo visoko cenjeno. V tem kontekstu lahko
gledamo tudi na največji mejni problem na tedanji južni kranjski meji - t.i. žumberško
vprašanje. Osamljeni enklavi Vojne krajine (Žumberak in Marindol) osnovani na kranjskih
tleh in naseljeni z uskoškim prebivalstvom sta v času ukinjanja vojnokrajiške organizacije
(1869-1881) postali akuten mejni problem med Kranjsko in Hrvaško. Zaradi narave spora so
imeli pomembno vlogo tudi zgodovinarji. Augusta Fournierja in Radoslava Lopašiča so leta
1881 angažirali državni organi; prvega avstrijska vlada, drugega pa hrvaška deželna vlada.
Amaterski zgodovinar Nikola Badovinac je kot član ogrske komisije za Žumberak in Marindol
oblikoval svojevrstno teorijo o dveh Žumberkih in se (enako tudi Tadija Smičklas) zavzemal
za priključitev Žumberka Hrvaški v hrvaškem saboru. Anton Koblar je po nalogu kranjske
deželne vlade v devetdesetih letih 19. stoletja iskal argumente v kranjsko korist. Zadnji se je
za priključitev Žumberka Kranjski pred in med prvo svetovno vojno zavzemal Josip Mal.