Z uvedbo ustavnega življenja v habsburški monarhiji se je pričel razcvet društvene organiziranosti. Leta 1863 je bilo tako v Ljubljani ustanovljeno telovadno društvo Južni Sokol. Ideja društvene telovadbe se je tesno povezala s slovenskim nacionalizmom, iz Ljubljane se je razširila po vsem slovenskem etničnem ozemlju in se prelevila v moderno narodno telesnovzgojno gibanje. Nova društva so po vzoru ljubljanskega Sokola prevzela ime Sokol in se že pred prvo svetovno vojno povezala v Slovensko sokolsko zvezo (1905). Ta je kmalu postala članica Mednarodne gimnastične zveze (1907). Ob prevratu konec prve svetovne vojne in nastanku jugoslovanske države so se slovenski sokoli združili s hrvaškimi in srbskimi v Jugoslovansko sokolsko zvezo. Ta je imela do leta 1930 sedež v Ljubljani, po nastopu šestojanuarske diktature pa je v sokolsko društveno življenje zaznamoval režimski Sokol Kraljevine Jugoslavije s sedežem v Beogradu. Sokolstvo je bilo v medvojnem obdobju uspešen promotor jugoslovanstva in države. Tekmovalne telovadne vrste so z redkimi izjemami sestavljali sokoli iz slovenskih društev, posamezniki kot Leon Štukelj, Josip Primožič in Peter Šumi pa so postali svetovni in olimpijski prvaki. Ob okupaciji leta 1941 je sokolstvo podprlo upor, po osvoboditvi pa je predstavljalo temelj za organizacijo prosovjetske fizkulture. Tako je Sokol deloval do Informbiroja, po prelomu s Sovjetsko zvezo pa se je telovadna zveza poimenovala v Partizan. V predavanju je bilo orisano sokolsko gibanje in njegova vpetost v slovensko-jugoslovanski vsakdan.