V knjigi Slovenski pisatelji: razvoj vloge literarnega proizvajalca v slovenskem literarnem sistemu (2007) je Marijan Dović na osnovi literarnosistemske teorije (Itamar Even Zohar: Polysistem studies, 1990) redefiniral vlogo in pomen slovenskega pisatelja in različne modele (pisatelja preroditelja (Linhart, Vodnik, Dev)), umetnika (Prešeren), nacionalnega politika (Jurčič, Trdina),umetnika (Cankar, Kveder), avantgardista (Podbevšek, Kosovel), disidenta (Kocbek, Jančar) in proizvajalca (Muck, Pisk). Prva avtorica, ki je lahko živela od svojega dela, tako kot Ivan Cankar, je Zofka Kveder, o kateri je pisala literarna zgodovinarska Katja Mihurko Poniž. Tudi v mladinski literarni vedi v sodobnem času neoliberalizma in potrošništva obravnavamo književnost kot del sistema, kjer imajo pomembno vlogo tradicionalno in romantično pojmovani deli literarnega sistema (avtor, delo in bralec, ki so poimenovani proizvajalec, sprejemnik in produkt, ter tudi novi elementi (ustanove, repertoar, trg)). Mladinska književnost je manjši in marginalni del slovenske književnosti, ki je hkrati bolj vitalen del sistema, četudi je na margini, ker mu le ta daje večji prostor svobode.