/
Dogodki
/
Konference
To delo avtorja Nikica Barić je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 4.0 Mednarodna
Hrvaška je svojo neodvisnost uresničila med nasilnim razpadom socialističneJugoslavije. Osamosvojitev je pomenila prelom s prejšnjo državo in njenimsistemom, zato je prišlo tudi do reinterpretacije sodobne hrvaške zgodovine inz njo tudi hrvaške zgodovine druge svetovne vojne. Vladajoča Hrvaška demokratskaskupnost (Hrvatska demokratska zajednica -HDZ) na čelu s FranjemTuđmanom je bila nacionalistično gibanje z protijugoslovanskim in protikomunističnimznačajem. Hkrati so mnogi pomembni člani HDZ, tudi Tuđman,pravzaprav bili veterani partizanskega gibanja, po letu 1945 pa so sodelovaliz novimi komunističnimi oblastmi. Mogoče je reči, da je v času Tuđmanoveoblasti prišlo do svojevrstne rehabilitacije ustaške Neodvisne države Hrvaške(Nezavisne Države Hrvatske - NDH). Na NDH se je gledalo kot na »zgodovinskotežnjo hrvaškega naroda« po lastni samostojni državi, vendar se je ob temzanemarjalo njeno povezavo z nemškim Rajhom in Kraljevino Italijo, kot tudizločine, za katere so bile odgovorne njene oblasti. Hkrati s tem pa je Tuđmanvztrajal tudi na pomembnosti novonastalega »hrvaškega antifašizma«. Ta novi»hrvaški antifašizem« je temeljil na zgodovinskem dejstvu, da je bilo na območjihv okviru današnje Republike Hrvaške v določenih obdobjih druge svetovnevojne prisotno močno partizansko gibanje. Ko se je v devetdesetih letih 20. stoletjagovorilo o »hrvaškem antifašizmu« se je pogosto zanemarilo, da je predstavljalsestavni del širšega jugoslovanskega partizanskega gibanja. Pozabljalo seje tudi, da je bilo partizansko gibanje tako hrvaških krajih kot tudi na vsem jugoslovanskemobmočju pod vodstvom Komunistične partije Jugoslavije. Namestokomunistične ideologije je v »hrvaškem antifašizmu« poudarjan antifašizem kottak oziroma kot načelno in mednarodno priznana pozitivna vrednota, čeprav natančenpomen tega pojma ni točno defi niran. Za Tuđmana je bila zelo pomembnatudi ideja »narodne sprave«. Po tej zamisli so tako Hrvati, ki so se med drugosvetovno vojno borili na strani NDH, kot tudi tisti na partizanski strani, delalinapake in storili zločine ter bili zavedeni. Poleg tega so se pogosto znašli tudiv bratomornem spopadu. Na osnovi »narodne sprave« naj bi bile zgodovinskežrtve, trpljenje in napake končno presežene in ustvarjena samostojna RepublikaHrvaška. Po Tuđmanovi smrti je bil njegov režim na Hrvaškem pogosto kritiziran kot nedemokratičen in nacionalističen. Obveljal je za obdobje, v kateremje bila NDH nekritično in revizionistično rehabilitirana. Ob tem je »hrvaški antifašizem« ostal uradni in sestavni del sodobne Republike Hrvaške. V tem prispevkubodo podani le nekateri podatki o »hrvaškem antifašizmu« in prikazaneneskladnosti med zgodovinskimi dejstvi in zgodovinopisnimi interpretacijamina eni ter politično in ideološko motiviranimi trditvami na drugi strani.