Obljube in dejstva o samostojni državi ali nekaj vprašanj za osamosvojitelje

Promises and Facts about the Independent State or a Few Questions for the Emancipators

Avtor(ji): Repe, Božo
Jezik: slovenski
Vrsta gradiva: Video
Leto: 2013
Založnik(i): Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana
Soavtor(ji): Zdenko Čepič (moderator)


  • Podroben opis

    Suverena, demokratična pravna in socialna država Slovenija bo temeljila»na človekovih svoboščinah, delu in podjetništvu, na socialni pravičnosti invarnosti za vse, na ekološki odgovornosti ter najboljših demokratičnih slovenskihin evropskih tradicijah.«(Iz izjave Skupščine Republike Slovenije o dobrih namenih, sprejete 21. novembra1990)Tema o razpadu Jugoslavije in osamosvojitvi Slovenije je nujno večplastna,tudi protislovna (noben zgodovinski proces ni absolutno pozitiven in tudi neabsolutno negativen, ocene pa se največkrat dajejo s stališča trenutnih razmer).Poleg tega zgodovina ni laboratorij in ne moremo preveriti, kakšen bi bil proceszgodovinskega dogajanja, če do razpada Jugoslavije in osamosvojitve Slovenijene bi prišlo. Ali če bi prišlo na drugačen način, kot je. Lahko po načelu t. i. if historyle predpostavljamo. V Sloveniji ima zastavljanje takih vprašanj neizbežnotudi ideološko konotacijo. Poglejmo na problem z dveh vidikov:1. Ocene in samoocene o vlogi Slovenije v razpadu Jugoslavije.2. Tedanjih napovedi, predpostavk in obljub z današnjega vidika.1. Ocene in samoocene o vlogi Slovenije v razpadu Jugoslavije časovnolahko razdelimo na tedanje (aktualno-politične) in kasnejše (deloma politične,deloma družboslovne, humanistične, zgodovinske in druge.) Tedanje ocene velikegadela jugoslovanske javnosti, politikov, novinarjev in drugih piscev (z delnoizjemo Hrvaške) so bile, da se Slovenija želi odcepiti in da bo to povzročilorazpad Jugoslavije. Ocene, kdaj naj bi se ta proces začel, so bile različne, najpogostejezačetek vidijo v približno sočasnem vzponu nacionalne (nacionalističneopozicije) v Sloveniji in začetku reformističnih procesov v ZKS z nastopomMilana Kučana. Nekatere ocene sicer izhajajo iz stališča, da je bila odcepitevcilj vseh povojnih slovenskih političnih garnitur. Oceno o krivdi Slovenije je(z niansami v interpretaciji) v glavnem prevzel tudi velik del evropske politikein diplomacije, še bolj velja to za ZDA. Ta interpretacija zanemarja notranjeprocese v Jugoslaviji, na katere je lahko Slovenija vplivala le deloma, pa tudizunanjepolitične (konec hladne vojne, propad socializma, razpadanje vzhodnoevropskegabloka in Sovjetske zveze, integracijski procesi v Evropi). Kasnejese je to stališče zaradi nadaljevanja vojne v Jugoslaviji in še posebej zaradiintervencije sil NATA proti Miloševiću (1999), začelo spreminjati in Miloševićje (tudi zaradi smrti Franja Tuđmana in Alije Izetbegovića, preden ju je doseglohaaško sodišče) postal glavni krivec za krvavi razpad Jugoslavije. Je pa stališčeo slovenski krivdi ali vsaj odgovornosti kljub temu še vedno pogosto, ne samov diplomaciji, pač pa tudi v družboslovju in humanistiki. Ne nazadnje je slovenskapolitična elita v kasneje hitro pozabljeni Izjavi o dobrih namenih, sprejeti tikpred plebiscitom, dala naslednjo obljubo: »S tem sprejema Republika Slovenijasvoj delež odgovornosti za demokratizacijo na celotnem področju sedanje Jugoslavijetudi pred mednarodno javnostjo.«V Sloveniji tezo o Sloveniji kot »razbijalki Jugoslavije« že od začetka zanikajotako politika kot humanistične in družboslovne stroke. Ne sicer v celoti:del je skušal obdržati kritično oz. bolj problematizirano distanco, a podvplivom medijev in politike prevladuje mitiziran pogled na osamosvojitev, vkaterem je Slovenija izključno žrtev tedanjih razmer. Pri čemer, paradoksalno,tezi o odcepitvi (in s tem začetku razpada Jugoslavije) implicitno, včasihpa tudi eksplicitno, pritrjuje krog ljudi, ki si pripisuje glavne zasluge za osamosvojitev.Še najbolj nazorno ga ponazarja stavek predsednika Demosa dr.Jožeta Pučnika po plebiscitu: »Jugoslavije ni več, Jugoslavije ni več!«, ki jebil prva neposredna negacija Izjave o dobrih namenih (Pučnik je v nasprotju zIzjavo o dobrih namenih in v obrambo nacionalno čiste Slovenije - taka naj bipostala iz ekonomskih razlogov - nastopil že pred plebiscitom, 17. decembra1990 v Ljutomeru). Odcepitev naj bi se sicer po tej mitizirani verziji začela s57. številko Nove revije. V najbolj radikalnih interpretacijah naj bi bila osamosvojitevizpeljana tudi v boju s projugoslovanskimi »domačimi izdajalci« načelu z Milanom Kučanom.Ker je koncept nacionalnih in etnično čistih držav, ki so izšle iz nekdanjeJugoslavije v mednarodni politiki, zbujal dvome, naj bi v slovenskem primerušlo za »pasivni« nacionalizem, torej za reakcijo na srbski nacionalizem, sočasnopa tudi za reakcijo na nedemokratične razmere v Jugoslaviji in tudi v Sloveniji.V resnici je bilo nacionalno vprašanje, kar je nazorno pokazal kasnejši razvoj vsamostojni državi, postavljeno pred demokracijo, koliko je bil ta nacionalizem»pasiven«, pa je kasneje pokazal primer izbrisanih, ne nazadnje pa tudi dejstvo,da priseljenci iz nekdanjih jugoslovanskih republik v Sloveniji še danes nimajopravic manjšin, pa dolgoletno oviranje gradnje džamije ter še vrsta drugih primerov,temelječih na predsodkih in ksenofobiji.V pravnem smislu je neugoden zven besede odcepitev zamenjala diplomatskadefi nicija tedanjega predsedstva o razdružitvi, kar je (na srečo Slovenije inHrvaške) v svojo interpretacijo razpada Jugoslavije vključila tudi Badinterjevakomisija. Sicer pa velja tudi spomniti, da ima Slovenija kot samostojna državado podobnih pravic drugih narodov, kot jih je ob osamosvojitvi zahtevala sama,zelo dvoličen odnos.Tedanje razprave, napovedi, predpostavke in obljube pa tudi strankarskiprogrami so izhajali iz prepričanja, da Slovenija ne sodi v balkanski civilizacijskikrog, pač pa v (srednje) evropskega, da bo Slovencem v samostojni državibistveno bolje, ker denar ne bo odtekal v Beograd, imela naj bi učinkovito kapitalističnogospodarstvo, v katerega naj se politika ne bi vtikala, bistveno manjnaj bi dajala za vojsko kot je morala za JLA, bila naj bi celo nevtralna ali brezvojske, neprimerno manj naj bi bila zadolžena, standard naj bi bil višji. S samostojnodržavo naj bi se znebili histerizacije političnega prostora in permanentnihizrednih razmer, večstrankarstvo naj bi avtomatično prineslo tudi demokracijo,skratka Slovenija naj bi bila na vseh področjih od šolstva, kulture, medijev invseh drugih družbenih segmentov bistveno na boljšem, postala naj bi nekakšna»balkanska Švica.« V resnici je odhod iz »balkanskega civilizacijskega kroga«(ki se v zadnjih letih skozi kulturo in umetnost postopoma obnavlja, za večinoSlovencev pa je nekdanji srbohrvaški jezik še vedno prvi tuji jezik) pomenilintelektualno in kulturno osiromašenje, saj ni bil avtomatično zamenjan z evropskim,standard se je zvišal za ozek del elit, ne pa za večino prebivalstva, hkrati jeprišlo do razpada družbene kohezivnosti. Zadolženost Slovenije je danes višja,kot je bila za časa cele Jugoslavije skupaj, za vojsko daje več in obremenjenaje s prodajo orožja in korupcijskimi aferami, militarizacija ni manjša, ampakkvečjemu večja, slovenska vojska je na nekaterih kriznih žariščih v službi ZDAin v resnici okupacijska vojska. Stanje demokracije je višje zgolj formalno, histerizacijadružbe pa je večja kot v jugoslovanskih časih, ali vsaj ne bistvenomanjša. (Podobno kot v jugoslovanskih časih se je po osamosvojitvi znašla celona robu državnega udara). In kar je najhuje: Slovenija je zabetonirana v osamosvojitvenarazmerja in izgublja poosamosvojitveno generacijo, ki bodisi beži izdržave, bodisi vegetira brez prihodnosti. S kritiko dvajsetletnega razvoja se, ironično,vsaj kar zadeva ekonomsko stanje in demokracijo večinoma strinjajo tudiresnični ali domnevni osamosvojitelji in najbolj goreči zagovorniki nacionalnedržave kot »konca« zgodovine. Le da vzrokov ne vidijo v lastnem pohlepu,privatizaciji osamosvojitve, korupciji in klientelizmu, ki so ju ustvarili, pač pa vjugonostalgiji, prevladi starih sil, zarotah, ki naj bi preprečile, da bi t. i. pomladnaopcija začete procese pripeljala do konca.


  • Vsi metapodatki
    • dcterms:identifier http://hdl.handle.net/11686/20460
    • dcterms:title
      • Obljube in dejstva o samostojni državi ali nekaj vprašanj za osamosvojitelje
      • Promises and Facts about the Independent State or a Few Questions for the Emancipators
    • dcterms:creator
      • Božo Repe
    • dcterms:subject
      • Slovenija
      • zgodovina
      • Jugoslavija
      • posvetovanja
      • 1941-1991
      • Slovenia
      • history
      • Yugoslavia
      • symposium
      • 1941-1991
    • dcterms:abstract
      • Suverena, demokratična pravna in socialna država Slovenija bo temeljila»na človekovih svoboščinah, delu in podjetništvu, na socialni pravičnosti invarnosti za vse, na ekološki odgovornosti ter najboljših demokratičnih slovenskihin evropskih tradicijah.«(Iz izjave Skupščine Republike Slovenije o dobrih namenih, sprejete 21. novembra1990)Tema o razpadu Jugoslavije in osamosvojitvi Slovenije je nujno večplastna,tudi protislovna (noben zgodovinski proces ni absolutno pozitiven in tudi neabsolutno negativen, ocene pa se največkrat dajejo s stališča trenutnih razmer).Poleg tega zgodovina ni laboratorij in ne moremo preveriti, kakšen bi bil proceszgodovinskega dogajanja, če do razpada Jugoslavije in osamosvojitve Slovenijene bi prišlo. Ali če bi prišlo na drugačen način, kot je. Lahko po načelu t. i. if historyle predpostavljamo. V Sloveniji ima zastavljanje takih vprašanj neizbežnotudi ideološko konotacijo. Poglejmo na problem z dveh vidikov:1. Ocene in samoocene o vlogi Slovenije v razpadu Jugoslavije.2. Tedanjih napovedi, predpostavk in obljub z današnjega vidika.1. Ocene in samoocene o vlogi Slovenije v razpadu Jugoslavije časovnolahko razdelimo na tedanje (aktualno-politične) in kasnejše (deloma politične,deloma družboslovne, humanistične, zgodovinske in druge.) Tedanje ocene velikegadela jugoslovanske javnosti, politikov, novinarjev in drugih piscev (z delnoizjemo Hrvaške) so bile, da se Slovenija želi odcepiti in da bo to povzročilorazpad Jugoslavije. Ocene, kdaj naj bi se ta proces začel, so bile različne, najpogostejezačetek vidijo v približno sočasnem vzponu nacionalne (nacionalističneopozicije) v Sloveniji in začetku reformističnih procesov v ZKS z nastopomMilana Kučana. Nekatere ocene sicer izhajajo iz stališča, da je bila odcepitevcilj vseh povojnih slovenskih političnih garnitur. Oceno o krivdi Slovenije je(z niansami v interpretaciji) v glavnem prevzel tudi velik del evropske politikein diplomacije, še bolj velja to za ZDA. Ta interpretacija zanemarja notranjeprocese v Jugoslaviji, na katere je lahko Slovenija vplivala le deloma, pa tudizunanjepolitične (konec hladne vojne, propad socializma, razpadanje vzhodnoevropskegabloka in Sovjetske zveze, integracijski procesi v Evropi). Kasnejese je to stališče zaradi nadaljevanja vojne v Jugoslaviji in še posebej zaradiintervencije sil NATA proti Miloševiću (1999), začelo spreminjati in Miloševićje (tudi zaradi smrti Franja Tuđmana in Alije Izetbegovića, preden ju je doseglohaaško sodišče) postal glavni krivec za krvavi razpad Jugoslavije. Je pa stališčeo slovenski krivdi ali vsaj odgovornosti kljub temu še vedno pogosto, ne samov diplomaciji, pač pa tudi v družboslovju in humanistiki. Ne nazadnje je slovenskapolitična elita v kasneje hitro pozabljeni Izjavi o dobrih namenih, sprejeti tikpred plebiscitom, dala naslednjo obljubo: »S tem sprejema Republika Slovenijasvoj delež odgovornosti za demokratizacijo na celotnem področju sedanje Jugoslavijetudi pred mednarodno javnostjo.«V Sloveniji tezo o Sloveniji kot »razbijalki Jugoslavije« že od začetka zanikajotako politika kot humanistične in družboslovne stroke. Ne sicer v celoti:del je skušal obdržati kritično oz. bolj problematizirano distanco, a podvplivom medijev in politike prevladuje mitiziran pogled na osamosvojitev, vkaterem je Slovenija izključno žrtev tedanjih razmer. Pri čemer, paradoksalno,tezi o odcepitvi (in s tem začetku razpada Jugoslavije) implicitno, včasihpa tudi eksplicitno, pritrjuje krog ljudi, ki si pripisuje glavne zasluge za osamosvojitev.Še najbolj nazorno ga ponazarja stavek predsednika Demosa dr.Jožeta Pučnika po plebiscitu: »Jugoslavije ni več, Jugoslavije ni več!«, ki jebil prva neposredna negacija Izjave o dobrih namenih (Pučnik je v nasprotju zIzjavo o dobrih namenih in v obrambo nacionalno čiste Slovenije - taka naj bipostala iz ekonomskih razlogov - nastopil že pred plebiscitom, 17. decembra1990 v Ljutomeru). Odcepitev naj bi se sicer po tej mitizirani verziji začela s57. številko Nove revije. V najbolj radikalnih interpretacijah naj bi bila osamosvojitevizpeljana tudi v boju s projugoslovanskimi »domačimi izdajalci« načelu z Milanom Kučanom.Ker je koncept nacionalnih in etnično čistih držav, ki so izšle iz nekdanjeJugoslavije v mednarodni politiki, zbujal dvome, naj bi v slovenskem primerušlo za »pasivni« nacionalizem, torej za reakcijo na srbski nacionalizem, sočasnopa tudi za reakcijo na nedemokratične razmere v Jugoslaviji in tudi v Sloveniji.V resnici je bilo nacionalno vprašanje, kar je nazorno pokazal kasnejši razvoj vsamostojni državi, postavljeno pred demokracijo, koliko je bil ta nacionalizem»pasiven«, pa je kasneje pokazal primer izbrisanih, ne nazadnje pa tudi dejstvo,da priseljenci iz nekdanjih jugoslovanskih republik v Sloveniji še danes nimajopravic manjšin, pa dolgoletno oviranje gradnje džamije ter še vrsta drugih primerov,temelječih na predsodkih in ksenofobiji.V pravnem smislu je neugoden zven besede odcepitev zamenjala diplomatskadefi nicija tedanjega predsedstva o razdružitvi, kar je (na srečo Slovenije inHrvaške) v svojo interpretacijo razpada Jugoslavije vključila tudi Badinterjevakomisija. Sicer pa velja tudi spomniti, da ima Slovenija kot samostojna državado podobnih pravic drugih narodov, kot jih je ob osamosvojitvi zahtevala sama,zelo dvoličen odnos.Tedanje razprave, napovedi, predpostavke in obljube pa tudi strankarskiprogrami so izhajali iz prepričanja, da Slovenija ne sodi v balkanski civilizacijskikrog, pač pa v (srednje) evropskega, da bo Slovencem v samostojni državibistveno bolje, ker denar ne bo odtekal v Beograd, imela naj bi učinkovito kapitalističnogospodarstvo, v katerega naj se politika ne bi vtikala, bistveno manjnaj bi dajala za vojsko kot je morala za JLA, bila naj bi celo nevtralna ali brezvojske, neprimerno manj naj bi bila zadolžena, standard naj bi bil višji. S samostojnodržavo naj bi se znebili histerizacije političnega prostora in permanentnihizrednih razmer, večstrankarstvo naj bi avtomatično prineslo tudi demokracijo,skratka Slovenija naj bi bila na vseh področjih od šolstva, kulture, medijev invseh drugih družbenih segmentov bistveno na boljšem, postala naj bi nekakšna»balkanska Švica.« V resnici je odhod iz »balkanskega civilizacijskega kroga«(ki se v zadnjih letih skozi kulturo in umetnost postopoma obnavlja, za večinoSlovencev pa je nekdanji srbohrvaški jezik še vedno prvi tuji jezik) pomenilintelektualno in kulturno osiromašenje, saj ni bil avtomatično zamenjan z evropskim,standard se je zvišal za ozek del elit, ne pa za večino prebivalstva, hkrati jeprišlo do razpada družbene kohezivnosti. Zadolženost Slovenije je danes višja,kot je bila za časa cele Jugoslavije skupaj, za vojsko daje več in obremenjenaje s prodajo orožja in korupcijskimi aferami, militarizacija ni manjša, ampakkvečjemu večja, slovenska vojska je na nekaterih kriznih žariščih v službi ZDAin v resnici okupacijska vojska. Stanje demokracije je višje zgolj formalno, histerizacijadružbe pa je večja kot v jugoslovanskih časih, ali vsaj ne bistvenomanjša. (Podobno kot v jugoslovanskih časih se je po osamosvojitvi znašla celona robu državnega udara). In kar je najhuje: Slovenija je zabetonirana v osamosvojitvenarazmerja in izgublja poosamosvojitveno generacijo, ki bodisi beži izdržave, bodisi vegetira brez prihodnosti. S kritiko dvajsetletnega razvoja se, ironično,vsaj kar zadeva ekonomsko stanje in demokracijo večinoma strinjajo tudiresnični ali domnevni osamosvojitelji in najbolj goreči zagovorniki nacionalnedržave kot »konca« zgodovine. Le da vzrokov ne vidijo v lastnem pohlepu,privatizaciji osamosvojitve, korupciji in klientelizmu, ki so ju ustvarili, pač pa vjugonostalgiji, prevladi starih sil, zarotah, ki naj bi preprečile, da bi t. i. pomladnaopcija začete procese pripeljala do konca.

      • The sovereign, democratic, social state of Slovenia, governed by the rule oflaw, will be based »on people’s freedoms, work and enterprise, social justiceand security for all, ecological responsibility and the fi nest Slovenian and Europeandemocratic traditions.«(From the Statement of the Assembly of the Republic of Slovenia on GoodIntentions, adopted on 21 November 1990)The topic of the dissolution of Yugoslavia and attainment of Slovenian independenceis always multilayered and contradictory (historical processes arenever absolutely positive or absolutely negative, and evaluations are most oftenmade from the viewpoint of current circumstances). Furthermore, history is nota laboratory, so we cannot check what the process of the historical developmentwould have been if the dissolution of Yugoslavia and attainment of the Slovenianindependence had not taken place. Or if it had happened in a different way.According to the principle of the so-called »if history« we can only presume.InSlovenia these questions also have unavoidable ideological connotations. Let uslook at the problem from two viewpoints:1. Evaluations and self-evaluations of the Slovenian role in the dissolutionof Yugoslavia2. Contemporary predictions, presumptions and promises from the currentpoint of view.3. Temporally the evaluations and self-evaluations of the Slovenian rolein the dissolution of Yugoslavia can be divided into contemporary (topical,political) and subsequent (partly political, partly pertaining to social sciences,humanities, history, etc.). The evaluations of the major part of the Yugoslavpublic, politicians, journalists and other writers (with the partial exception ofCroatia), made at the time, were that Slovenia wanted to secede and that thiswould result in the dissolution of Yugoslavia. The estimates about when thisprocess supposedly started varied. Most often the approximately concurrentrise of the national (nationalistic) opposition in Slovenia and the onset of thereformist processes in the League of Communists of Slovenia with the rise ofMilan Kučan were identified as the beginning. Some estimates build on theviewpoint that secession was the goal of all post-war Slovenian political circles.The opinion about the Slovenian guilt was (with nuances in interpretation)also adopted by the majority of the European politics and diplomacy, and evento a greater degree by the United States. This interpretation fails to take accountof the internal processes in Yugoslavia, which Slovenia could only influencepartially, as well as foreign-political processes (the end of the Cold War, declineof socialism, dissolution of the Eastern Bloc and the Soviet Union, integrationprocesses in Europe). Later this viewpoint – due to the continuation ofthe war in Yugoslavia and especially because of the intervention of the NATOforces against Milošević (1999) – started to change. Milošević (also due to thedeath of Franjo Tuđman and Alija Izetbegović, before they could be summonedby the International Court of Justice in Hague) became the main culprit responsiblefor the bloody disintegration of Yugoslavia. However, the conviction ofthe Slovenian guilt or at least responsibility is still frequently encountered, notonly in diplomacy, but also in social sciences and humanities. After all, theSlovenian political elite made the following pledge in their Statement of GoodIntentions, adopted immediately before the referendum and quickly forgottenafter that: »Thus the Republic of Slovenia accepts its share of responsibility forthe democratisation in the whole territory of what is now Yugoslavia, also infront of the international community.«In Slovenia the theory of it being the »disintegrator of Yugoslavia« has beendenied by the politics as well as experts in humanities and social sciences eversince the beginning. Not completely, though: some people tried to keep a criticalor more problematised distance, but under the influence of the media andpolitics the mythicised outlook on the Slovenian attainment of independenceprevails, picturing Slovenia exclusively as the victim of the circumstances atthe time. Paradoxically the theory of secession (and thus the beginning of thedisintegration of Yugoslavia) is implicitly or sometimes explicitly confirmedby the circle of people who take most of the credit for Slovenian emancipation.This is most evidently illustrated by the statement of Dr. Jože Pučnik, thepresident of Demos (Democratic Opposition of Slovenia), made after the referendum:»Yugoslavia is gone, Yugoslavia is gone!«, which was the first directnegation of the Statement of Good Intentions. (Even before the referendum, on17 December 1990 in the town of Ljutomer, Pučnik had spoken in breach ofthe Statement of Good Intentions and the defence of nationally pure Slovenia –the reasons for that were supposedly economical). According to this mythicisedversion of events the secession supposedly began with the 57th issue of the Novarevija magazine. According to the most radical interpretations, the attainment ofSlovenian independence was also carried out in a struggle against pro-Yugoslav»Slovenian traitors«, headed by Milan Kučan.As the concept of nationally and ethnically clean countries, stemming fromthe former Yugoslavia, rose doubts in the international politics, in the Sloveniancase nationalism was supposedly »passive« – a reaction against Serbiannationalism and simultaneously a reaction against the non-democratic situationin Yugoslavia as well as Slovenia. But in fact the national issue was more importantthan the issue of democracy, which was clearly shown by the subsequentdevelopments in the independent country. To what degree this nationalism was»passive« was later shown by the case of the so-called The Erased, by the factthat the immigrants from the former Yugoslav republics living in Slovenia donot have any minority rights even today, by the long-term obstruction of thebuilding of a mosque in Ljubljana, as well as by a long list of examples basedon prejudice and xenophobia.In the legal sense the inconvenient implication of the word »secession« wasreplaced by the word »dissolution«, which was a diplomatic definition of thecontemporary presidency. Fortunately (for Slovenia and Croatia), this was includedin the Badinter Commission’s interpretation of the disintegration of Yugoslavia.Furthermore we should note that Slovenia as an independent countryhas a very hypocritical attitude to the similar rights of other nations as it demandedfor itself during its emancipation process.2. The contemporary discussions, predictions, presuppositions, promises aswell as programmes of political parties built on the conviction that Slovenia didnot belong to the civilisation of the Balkans. Instead it was supposedly (Central)European. Slovenians would do much better in their own country, because moneywould not flow to Belgrade. It would allegedly have an efficient capitalisteconomy without the interference of politics, it would allocate far less resourcesfor its armed forces as it had had to do in case of the Yugoslav People’s Army,it would even be neutral or without an army, far less indebted, and the livingstandard would be higher. After the independent state was established, Sloveniawould supposedly get rid of the hysterics involved in the political space andthe permanent state of emergency. The multi-party system would allegedly automaticallyresult in democracy. In short: in all the fields – education, culture,media, and all other social segments – Slovenia would be better off by far, andit would become a kind of »Switzerland in the Balkans«. But in truth the exitfrom the »civilisation of the Balkans« (which has been gradually restoring inthe recent years through culture and art, and for most Slovenians the formerSerbo-Croatian language is still the second language) resulted in intellectual andcultural impoverishment, as it was not automatically replaced by the Europeanspace, the standard only improved for certain narrow elites, not for the majorityof the population, and simultaneously the social cohesion has dissolved. TodaySlovenian debt is higher than the total Yugoslav debt had ever been. It allocatesmore money for the army. It is burdened by weapons sales and corruption affairs.Militarization has not diminished, more likely it is the other way around.Furthermore, in certain hot spots Slovenia is in the service of the United States,acting as an actual occupation army. The level of democracy is only formallyhigher, and hysterisation of society is only greater than in Yugoslavia, or at leastit has not significantly receded. (After Slovenia had attained independence, ittimes.) And what is worst: Slovenia is immobilised by its emancipation relationsand it is losing the generation which grew up after its emancipation: eitherpeople are running from the country or they stagnate without any future. Ironically,the actual or supposed emancipators and most fervent supporters of thenational state as the »end« of history mostly agree with the criticism of the twenty-year-long development, at least as far as the state of economy and democracyis concerned. The only difference is that they do not see the reasons in their owngreed, privatisation of the emancipation process, corruption and clientelism,which they have created. Instead they feel threatened by the nostalgia for theYugoslav state, dominion of old forces and conspiracies aimed at the preventionof the so-called Spring Option’s efforts to complete the processes it had started.

    • dcterms:publisher
      • Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana
      • Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana
    • dcterms:contributor
      • Zdenko Čepič (moderator)
    • dcterms:date
      • 2013-11-28
    • dcterms:type
      • Moving Image
    • dcterms:source
      • SISTORY:ID:20460
    • dcterms:language
      • slv
    • dcterms:isPartOf