Represijo v državi ali represijo države oziroma njene oblasti razumemo običajno predvsem kot nasilje nad političnimi nasprotniki oblasti. Niso pa bila to edina kazniva dejanja, ki jih je po drugi svetovni vojni državna oblast prek sodnega sistema preganjala. Storilci kaznivih dejanj, ki niso imela politične vsebine, namreč niso počivali. Glede »zločinov«, ki niso imeli s političnimi delikti ničesar skupnega, je življenje v Jugoslaviji kljub spremembi oblasti in političnega sistema teklo dalje. Prihajalo je do tudi povsem običajnih kaznivih dejanj, od takšnih zoper premoženje, pa naj je bilo državno ali zasebno, do kaznivih dejanj zoper življenje in telo, torej kraje in pretepi ter uboji ali umori. Oblast je, tako kot vsaka druga, takšna kazniva dajanja preganjala, in to predvsem z namenom zaščite državljanov. Kaznivih dejanj, ki niso bila označena kot politična, je bilo namreč veliko več kot tistih zoper ljudstvo in državo. Storjenemu zločinu običajno sledi kazen. Če je storilec kaznivega dejanja ujet in obsojen, je ta kazen določena v skladu z zakonodajo. Za dejanja, ki niso v skladu z družbenimi normami oziroma pravili, so kazni in tudi namen le-teh opredeljeni v kazenskih zakonikih. Kaznovalna politika – kazni in izvrševanje kazni ter način prestajanja kazni odvzema prostosti – je eden od kazalnikov stopnje demokratičnosti oblasti v posamezni državi. Zakonodaja, ki je napisana, pa ne kaže, kakšen je bil način izvrševanje kazni v praksi. Tega ne kažejo niti uradna poročila, ki so jih o izvrševanju kazni pripravljali posamezni organi, pristojni za izvrševanje kazni. O kaznovalni politiki in načinu, kako se je ta izvajala, imajo seveda svoje mnenje vsi tisti, ki so iz lastnih izkušenj skusili življenje za zapahi. Po drugi svetovni vojni je nova oblast v jugoslovanski državi zgradila tudi svoj pravni sistem in pravosodje. Kazenska zakonodaja zlasti za kazniva dejanja, ki niso imela neposredne povezave s politiko in uvajanjem novega političnega in gospodarskega sistema, se je spreminjala oziroma prilagajala novi ureditvi sorazmerno počasi. Ko je bila leta 1946 sprejeta ustava jugoslovanske federativne države, se je začel tudi na področju kazenskega pravosodja izgrajevaticelovit pravni sistem. Zakon o vrstah kazni, ki so jih izrekala civilna in vojaška sodišča, je sicer sprejelo Predsedstvo AVNOJ julija 1945, kazenski zakonik pa je bil v jugoslovanski skupščini sprejet konec leta 1947 (veljati je začel 12. februarja 1948). Z njim so bile dosežene najosnovnejše zahteve po pravni urejenosti. Bil je pod vplivom sovjetskega kazenskega prava. Ta kazenski zakonik je doživel spremembo z novim kazenskim zakonikom že po dobrih treh letih; konec februarja 1951 je jugoslovanska skupščina sprejela nov kazenski zakonik (veljati je začel s 1. julijem 1951). V posebnem delu je bil seznam kaznivih oziroma dejanj in kazni zanje. V tem zakoniku so bile določene kazni tudi za kazniva dejanja s področja kriminalitete, za katere so do tedaj določali kazni po predvojnem kazenskem zakoniku. S tem kazenskim zakonikom se je kazenska zakonodaja Jugoslavije približala ravni kazenskih zakonodaj evropskih držav, v katerih je bil drugačen politični sistem, kot je bil takrat v Jugoslaviji. Zaradi napredka kazenskopravne znanosti in drugih znanosti o kriminaliteti se je pokazala potreba po dopolnitvi in popravku tega kazenskega zakonika. Konec junija 1959 je jugoslovanska skupščina sprejela novelo h kazenskemu zakoniku iz leta 1951, dejansko pa je bil to nov kazenski zakonik. Ta kazenski zakonik je doživel še nekaj sprememb in dopolnitev. Kako so se kazni, na katere so storilce kaznivih dejanj obsojala sodišča, izvajale, je bilo določeno v zakonih o izvrševanju kazni, ki so sledili kazenskim zakonikom: zakon o izvršitvi kazni je bil sprejet oktobra 1948, nato oktobra 1951 in junija 1961. Razlike glede izvajanja kazni, zlasti glede prostostnih kazni, kako bo obsojenec kazen prestajal, kakšne so bile njegove pravice in kakšne dolžnosti, niso bile v teh zakonih velike.