Zgodba Ivana Ranzingerja je v marsičem zgodba »represivnega« 20. stoletja.Rodil se je v avstro-ogrski monarhiji, odraščal in idejno nazorsko zorel vKraljevini SHS/Jugoslaviji, bil priča nemški okupaciji, izgradnji in evoluciji socialistične Jugoslavije vse do njenega konca ter na koncu tudi neodvisnosti Republike Slovenije. V dveh družbeno-političnih in enem okupacijskem sistemuje izkusil značilnosti vsakokratne državne represije in tako večji del življenjapreživel z etiketo političnega nasprotnika, ob nadzoru, številnih hišnih preiskavahin aretacijah s strani orožnikov, gestapovcev, udbovcev. Preživel je mnogazasliševanja, mučenja, poniževanja, večkrat je sedel na zatožno klop in izkusiltrdoto ležišča številnih zaporov in taborišč. Ivan Ranzinger se je rodil v steklarski družini 9. septembra 1909 na Dunaju. Številčna družina se je v iskanju boljšega zaslužka večkrat selila, nazadnje ob začetku prve svetovne vojne v Zagorje. Od ranih let je spoznaval tegobe življenja delavskih družin in že kot osemletni otrok poprijel za steklarska dela ter se tako iz prve roke seznanil s položajem izkoriščanega delavstva. Ta izkušnja ga ni pustila ravnodušnega. S polnoletnostjo je vstopil v organizacijo SKOJ, v letu uvedbe Aleksandrove diktature (1929) pa je že postal član KPJ. Sodeloval je pri številnih akcijah za izboljšanje delavskega položaja (od prenašanja letakov in priprav za njihovo izdelovanje do organiziranja stavk), bil med drugim sindikalni funkcionar v steklarskem sindikatu in član okrožnega komiteja KPJ. V obdobju najostrejšega preganjanja komunistov je kmalu prišel v kolesje represivnega aparata Kraljevine Jugoslavije. Januarja in maja 1929 je bil aretiran zaradi suma širjenja komunističnih letakov, junija 1930 zaradi finančnega podpiranja komunističnega gibanja. Februarja 1933 je bil prvič obtožen in obsojenna sodnem procesu pred Okrožnim sodiščem v Celju na dve leti in pol robije, kipa so se zaradi sodelovanja pri demonstraciji zapornikov v Sremski Mitrovici,podaljšala na pet let. Služenje kazni in šolanja na »zaporniških univerzah« sta ga le še utrdila v prepričanju o pravilnosti izbire politične in življenjske usmeritve, kar pa je bila v medvojnih razmerah nemške okupacije slaba popotnica. Že 17. aprila 1941ga je aretiral gestapo, decembra 1941 poslal v Auschwitz, marca 1943 pa v Buchenwald. Tam se je politično aktiviral kot član internacionalnega komiteja inorganizator ilegalnega jugoslovanskega komiteja KP. V domovino se je vrnil 6. julija 1945. Ko se je v povojnem obdobju zanosno gradila nova socialistična Jugoslavija, se je odvijalo tudi intenzivno povojno sodno čiščenje domnevnih in dejanskih političnih nasprotnikov. V krogu teh so se iz različnih vzrokov znašli tudi nekateri nekdanji taboriščniki. Med njimi tudi Ivan Ranzinger. Aretiran je bil 3. septembra 1948. Znova je trepetal za svoje življenje na t. i. 8. dachauskem, natančneje rečeno buchenwaldskem sodnem procesu. Z obtožbo sodelovanja z gestapom mu je bila 29. junija 1949 dosojena 18 letna zaporna kazen; pomiloščen je bil in 17. aprila 1953 pogojno izpuščen. Dolgih 17 let pa je še moralo preteči, da je bil 9. januarja 1971 z razveljavitvijo sodbe rehabilitiran. Morda so se vsi pritiski in razočaranja manifestirali v srčnem infarktu, ki ga je doživel leta 1963, kljub temu pa je z močno življenjsko voljo vztrajal še nadaljnjih 24 let. Umrl je tri leta pred koncem 20. stoletja. Stoletja, ki mu je po kvaliteti in kvantiteti povzročenih gorja človeka nad sočlovekom težko najti ustrezno primerjavo.