/
Dogodki
/
Konference
Porabje je bilo v času Rákosijevega režima zaradi geografsko politične lege(obmejni trikotnik med Avstrijo in Jugoslavijo) še posebej izpostavljeno območje, tam živeči Slovenci pa posebej izpostavljena družbena skupina. Zaradi izključitve Jugoslavije iz Informbiroja ter »vojne histerije«, usmerjene proti Titu, je bilo obmejno območje pogostokrat prizorišče terorja madžarskih oblasti. To se je pokazalo v številnih postopkih, ki so bili sproženi proti ljudem zaradi suma »vohunjenja«, »tihotapljenja ljudi«, izvajali so policijski nadzor nad prebivalstvom in prišlo je do izgona ljudi. Na Madžarskem živeči Južni Slovani so postali potencialni sovražniki režima. Za odstranitev teh ljudi iz obmejnega pasu so v pokrajinah Hortobágy, Nagykunság in Hajdúság na vzhodu Madžarske ustanovili 12 zaprtih delovnih taborišč, ki so delovala med letoma 1950 in 1953. Do prvih večjih deportacij, »čistk« iz obmejnega pasu, tudi iz Porabja, je prišlo 23. junija 1950, sledili sta šedve: 6. decembra 1951 in 29. maja 1952. Po doslej zbranih podatkih so iz Porabja deportirali 68 družin oz. 210 oseb. Največ družin je bilo deportiranih iz tistih vasi, ki so neposredno mejile na Jugoslavijo (Gornji Senik, Števanovci, Verica). Deportacije sta Služba državne varnosti (Államvédelmi Hatóság – ÁVH) in policija običajno izvajali sredi noči. Družina je morala v kratkem času spakirati najnujnejše potrebščine. Odpeljali so jih do najbližje železniške postaje, stlačili v živinske vagone in odpeljali. Družinam so zaplenili celotno premoženje, hiše, stanovanja in zemljo. V taboriščih so bili nastanjeni v gospodarskih poslopjih v nečloveških bivalnih razmerah. Dela, ki so jim bila dodeljena, so deportiranci opravljali pod policijskim nadzorom. V glavnem so opravljali kmetijska dela. Do zaprtja taborišč je prišlo po Stalinovi smrti. Po izpustitvi iz taborišč se deportiranci še tri leta niso smeli vrniti domov in so si morali novo življenje ustvariti drugje, izven obmejnega območja. Do danes Madžarska uradno še ni priznala deportirancev kot posebne skupine prebivalcev, katerim je režim v preteklosti povzročil veliko krivico. Pri predstavitvi takratnega dogajanja se opiram na pričevanja še živečih deportirancev in na arhivske vire, ki se nahajajo v Arhivu Železne županije (Vas Megyei Levéltár) v Szombathelyu, v Zgodovinskem arhivu Službe državne varnosti (Állambiztonsági Szolgálatok Történeti Levéltára) ter v Državnem arhivu (Magyar Országos Levéltár) v Budimpešti.