/
Dogodki
/
Konference
Z umikom nemških enot iz jugovzhoda v jeseni 1944 se je začelo veliko begunsko gibanje nemškega civilnega prebivalstva iz nemškega naselitvenega prostora v Jugoslaviji. Težko je reči, koliko Nemcev se je v varstvu nemške vojske moglo podati na ozemlje tedanjega rajha. O tem so na voljo le ocene. Na posameznih delih naselitvenega območja ni bila povsod dana možnost za pravočasno evakuacijo nemškega civilnega prebivalstva.»Tisti Nemci, ki niso mogli zbežati oz. jih ni bilo mogoče evakuirati, so bilipo težkih preganjanjih in daljšem trpljenju, brez milosti izkoreninjeni.« S temi besedami so sestavljavci nemškega poročila o izgubah »folksdojčerjev« v Jugoslaviji začeli poglavje o izgonu Nemcev iz Jugoslavije. Na Slovenskem imamo opraviti s številčno in gospodarsko močno, večinoma meščansko, nemško narodno manjšino, ki danes svoje korenine išče v Avstriji in ne v Nemčiji. Po opravljenih raziskavah lahko zapišem, da začetek obračuna z »Nemci« na Slovenskem – z aretacijami, njihovim zbiranjem v taborišča in izgonom kočevskih Nemcev –, zagotovo lahko postavimo že v prvo polovico maja 1945. O nekaterih posebnost slovenskega obračuna z »Nemci« bo govor v referatu. Prve aretacije so izvedli že nekaj dni po osvoboditvi 9. maja 1945. Po navedbah nemških virov naj bi v Sloveniji želeli kar najhitreje opraviti z nemško govorečim avtohtonim prebivalstvom in so zato »s prenagljeno vihravostjo«(in übersturtzter Hast) izvajali »velikanske množične likvidacije«. Isti viri trdijo,da so bile prav te hitre likvidacijske akcije prva posebnost slovenskega obračuna z »Nemci«. Druga posebnost slovenskega obračuna pa naj bi bile akcije izgona nemško govorečega prebivalstva, zlasti žensk in otrok, preko jugoslovansko-avstrijske meje. V manjših skupinah naj bi jih pošiljali tudi preko »zelene meje«, v večjih skupinah pa po železnici. Sistematično so začeli na Slovenskem z izgonom »Nemcev« v Avstrijo okoli božiča 1945. Zima 1945/46 je bila torej osrednji čas izganjanja »Nemcev« na Slovenskem, bodisi s transporti bodisi preko zelene meje.Tretja posebnost slovenskega obračuna z »Nemci« naj bi bil njihov izgon v druge kraje (taborišča) Jugoslavije in na prisilno delo v Sovjetsko zvezo. Zadnjeje bilo običajno za »folksdojčerje« iz Vojvodine in Slavonije in za razmere na Slovenskem tega nisem mogel dokončno dokazati. Nekako po letu 1948, ko so bila razpuščena taborišča za »Nemce«, se je začel njihov položaj vsaj deloma izboljševati. Vodja nemškega političnega predstavništva v Beogradu dr. Ulrich, je tako oktobra 1951 mogel poročati v Bonn, da more imeti izboljševanje položaja »Nemcev« dva vzroka: »Prvič, Titova vlada si očitno prizadeva, opustiti vse, kar bi lahko vplivalo na dobre odnose z Zvezno republiko, in drugič, v deželi ostale folksdojčerje želi ohraniti kot dragocene delovne moči, saj zaradi njihovega malega števila, politično za Jugoslavijo ne pomenijo več resničnega manjšinskega problema.« Vendar je trajalo še kar nekaj let, da so se tisti »Nemci«, ki so kot ostanki ostali v Sloveniji/Jugoslaviji, uspeli integrirati v novi jugoslovanski državi. Tako ostaja dejstvo, da imamo danes na Slovenskem opraviti le še minimalnim številom pripadnikov nekaj desettisočglave nemške narodne manjšine.