Ko so okupatorji v kratki vojni kampanji Kraljevino Jugoslavijo – državo, v kateri je živela večina Slovencev – okupirali aprila 1941, je bilo vojno nasilje in represija v Evropi že splošno razširjeno dejstvo. Nasilje je bilo v mnogih oblikah sestavni del vojaških operacij, represija pa glavno sredstvo vzdrževanja okupacijskih režimov na območju od Francije do Poljske in Grčije.
Nameni okupatorjev s slovenskim prebivalstvom (in ozemljem) pa so bili še bolj daljnosežni, saj so z aneksijami in pripravljanjem razmer za njeno čim bolj tekočo izvedbo že določali povojno ureditev Evrope. V ta krog sistemske represije sodijo izgoni prebivalstva, raznarodovanje kot najbolj viden del etničnega uničenja slovenskega naroda in njegovo prevedbo v etnično manjšino, razlastitve in ekonomska ekspropriacija, vpetost v vojne napore držav okupatork in odstranitev lokalnih upravnih ter političnih struktur, pozneje še vsiljenje državljanstva okupiranih držav in prisilna mobilizacija v nemško in madžarsko vojsko. Ko je poleti 1941 nastopilo odporniško gibanje, se je vsaj deloma utemeljilo prav na aktivnem in takojšnjem boju zoper tovrstno nasilje.
V proti odporniškem delovanju okupatorjev je represija dobila osrednje mesto. Metode represije, namenjene zatrtju ali vsaj omejitvi širjenja odporniškega gibanja, so bile zelo grobe, od množičnih aretacij, zaščitnih in kazenskih internacij, odvedb v koncentracijska taborišča, množičnega pobijanja odpornikov in njihovih podpornikov v (kvazi) sodnih oblikah ali kot golo nasilje nad prebivalstvom v policijskih in vojaških akcijah. Represija se je mešala z vojskovanjem, ki pa je potekalo skoraj brez omejitev, ki jih je določalo vojno in humanitarno pravo.
Pritegnitev dela prebivalstva k sodelovanju v proti odporniškem delovanju je odprla nove razsežnosti represije, saj je okrepila opozicijo odporniškemu gibanju. Vključitev ravni državljanske vojne v vojno nasilje, vključno z interpersonalnim nasiljem, je povečala in razširila oblike represije na obeh v spopadu udeleženih straneh.
Izjemno kompleksni vzroki in povodi nasilja so se med seboj prepletli v visoko smrtnost med prebivalstvom (6,5% prebivalstva, vsak petnajsti prebivalec), pa tudi močno gmotno in psihično prizadetost velikega dela preživelih prebivalcev Slovenije.