logo
ŽRTVE I.SVŽRTVE II.SVPOPISIZIC

/

Dogodki

/

Konference

Poglavitne oblike in razsežnosti represije v povojni Evropi


Avtor(ji):Boris Mlakar
Leto:2012
Založnik(i):Inštitut za novejšo zgodovino/Institute of Contemporary History, Ljubljana
Jezik(i):slovenščina
Vrst(e) gradiva:video
Datoteke (1)
Opis
Z zmago zavezniškega orožja nad nacističnim taborom naj bi se maja 1945 začela nova doba miru in ponovne vzpostavitve demokratičnega reda. Toda kot nasledek medvojnih tragičnih oziroma zločinskih dogodkov je ob koncu vojne nastopilo tudi obdobje poravnave računov oziroma kaznovanja odgovornih za omenjene dogodke. Ker je med večletno okupacijo v teh izrednih razmerah prihajalo tudi do neenotnosti, kolaboracije ali celo do državljanskih vojn, je povojno prizadevanje za pravično (raz)sojenje dobilo še dodatne razsežnosti in imelo za posledico, da se za precejšen del prebivalstva izredno stanje in trpljenje takrat še ni končalo. V zavezniškem ujetništvu se je ob koncu vojne znašlo skoraj enajst milijonov nemških in drugih vojakov, od tega dve tretjini na zahodni fronti. Večina le-teh se je kmalu vrnila domov, kar pa ni veljalo za tiste v sovjetskih taboriščih za vojne ujetnike, kjer jih je skoraj en milijon zaradi naporov in slabe oskrbe umrlo. Toda tudi v zahodnih ujetniških taboriščih je zaradi istih razlogov umrlo nekaj deset tisoč ujetnikov. Še slabše se je godilo s sovjetskimi državljani, ki so se ob koncu vojne znašli na Zahodu, a so jih zavezniki v skladu z jaltskim sporazumom vrnili v matično državo, kjer so povečini doživeli nemilo usodo. Podobno tragične posledice je imel zavezniški sklep o izgonu nemškega prebivalstva iz srednje in vzhodne Evrope v Nemčijo, kar je bilo tudi posledica dejstva, da so te manjšine ponekod imele vlogo pete kolone. Posebej nasilno z več deset tisoč mrtvimi je ta izgon potekal na Češkoslovaškem. Načelo kolektivne odgovornosti so sovjetske oblasti po vojni kot že prej uporabljale tudi v primeru manjših narodnostnih skupnosti, npr. krimskih Tatarov in Čečenov, ki so jih zaradi obtožbe o kolaboraciji z nacisti izgnale v Sibirijo. Za celotni evropski prostor pa je bil tedaj predvsem značilen obračun s kolaboracijo. Ker so posamezni deli prebivalstva sodelovali z okupatorskimi oblastmi na zelo različne načine in tudi v kontekstu tedaj nastalih državljanskih vojn, je tudi povojno zadevno dogajanje večkrat – posebej v srednji in vzhodni Evropi pod sovjetskim vplivom – preseglo pravne okvire doseganja pravičnega kaznovanja in prešlo v obračun z dejanskimi ali potencialnimi nasprotniki novega režima v funkciji prevzema oblasti in spremembe družbenega sistema. V zahodni Evropi, posebej v Italiji in Franciji, je prišlo tudi do množičnega »divjega« obračuna s kolaboracionisti, pri čemer si je povojna oblast prizadevala tak razvoj zaustaviti in kaznovanje kolaboracionistov izvesti v okviru na novo vzpostavljenega sodnega sistema. Podobni procesi so tedaj potekali tudi v Jugoslaviji oziroma Sloveniji, čeprav na tem prostoru izstopa način obračuna s pripadniki kolaboracionističnih enot, ki so bili po koncu vojne s strani zavezniških oblasti vrnjeni iz Avstrije.
Metapodatki (9)
  • identifikatorhttps://hdl.handle.net/11686/14259
    • naslov
      • Poglavitne oblike in razsežnosti represije v povojni Evropi
      • Main Forms and Dimensions of Repression in the Post-war Europe
    • ustvarjalec
      • Boris Mlakar
    • opis
      • With the Allied victory against the Axis powers in May 1945 a new age of peace and restoration of democratic order supposedly began. However, as a consequence of tragic or criminal incidents during the war, at the end of the war retaliation against or punishment of those responsible for the aforementioned incidents began. As in these extraordinary circumstances disunity, collaboration or even civil wars took place during the years of occupation, the post-war efforts for fair arbitration gained additional dimensions. Consequently at that time the state of emergency and suffering had not yet ended for a signifi cant percentage of the population. Almost eleven million of German and other soldiers found themselves in the Allied captivity at the end of the war, two thirds of them at the Western Front. Most of these soldiers may have returned home soon, but this was not true of those imprisoned in the Soviet prisoner-of-war camps, where almost a million of them died due to exhaustion and mistreatment. However, even in the Western prisoner-of-war camps tens of thousands of prisoners died because of the same reasons. Soviet citizens who, at the end of the war, ended up in the West, were even worse off: in accordance with the Yalta Agreement they were returned to their homeland, where their fate was usually sealed. The Allied decision about the deportation of the German population from the Central and Eastern Europe to Germany, which was a consequence of the fact that sometimes these minorities collaborated with the Germans, had similarly tragic consequences. This extradition was especially violent in Czechoslovakia and resulted in tens of thousands of deaths. The Soviet authorities used the principle of collective responsibility, during and even before the war, in the case of smaller national communities, for example the Crimean Tatars and Chechens, deported to Siberia due to the accusations of collaborating with the Nazis. At that time the retaliation against collaboration was characteristic of the whole European space. As individual segments of the population collaborated with the occupation authorities in various ways, also in the context of the civil wars that broke out at the time, the related post-war developments – especially in the Central and Eastern Europe under the Soviet infl uence – often exceeded the legal context of pursuing just penalties and transformed into vengeance against actual or potential opponents of the new regimes, supporting the takeover of power and the changes of the social system. In Western Europe, especially in Italy and France, mass »uncontrolled« revenge against the collaborators also took place. The post-war authorities strived to put a stop to such developments and carry out the punishment of the collaborators in the context of the newly established judicial system. At the time similar processes also took place in Yugoslavia or Slovenia, although in this space the way of how the score was settled with the members of the collaborating units, extradited from Austria by the Allied authorities after the end of the war, was quite specific.
      • Z zmago zavezniškega orožja nad nacističnim taborom naj bi se maja 1945 začela nova doba miru in ponovne vzpostavitve demokratičnega reda. Toda kot nasledek medvojnih tragičnih oziroma zločinskih dogodkov je ob koncu vojne nastopilo tudi obdobje poravnave računov oziroma kaznovanja odgovornih za omenjene dogodke. Ker je med večletno okupacijo v teh izrednih razmerah prihajalo tudi do neenotnosti, kolaboracije ali celo do državljanskih vojn, je povojno prizadevanje za pravično (raz)sojenje dobilo še dodatne razsežnosti in imelo za posledico, da se za precejšen del prebivalstva izredno stanje in trpljenje takrat še ni končalo. V zavezniškem ujetništvu se je ob koncu vojne znašlo skoraj enajst milijonov nemških in drugih vojakov, od tega dve tretjini na zahodni fronti. Večina le-teh se je kmalu vrnila domov, kar pa ni veljalo za tiste v sovjetskih taboriščih za vojne ujetnike, kjer jih je skoraj en milijon zaradi naporov in slabe oskrbe umrlo. Toda tudi v zahodnih ujetniških taboriščih je zaradi istih razlogov umrlo nekaj deset tisoč ujetnikov. Še slabše se je godilo s sovjetskimi državljani, ki so se ob koncu vojne znašli na Zahodu, a so jih zavezniki v skladu z jaltskim sporazumom vrnili v matično državo, kjer so povečini doživeli nemilo usodo. Podobno tragične posledice je imel zavezniški sklep o izgonu nemškega prebivalstva iz srednje in vzhodne Evrope v Nemčijo, kar je bilo tudi posledica dejstva, da so te manjšine ponekod imele vlogo pete kolone. Posebej nasilno z več deset tisoč mrtvimi je ta izgon potekal na Češkoslovaškem. Načelo kolektivne odgovornosti so sovjetske oblasti po vojni kot že prej uporabljale tudi v primeru manjših narodnostnih skupnosti, npr. krimskih Tatarov in Čečenov, ki so jih zaradi obtožbe o kolaboraciji z nacisti izgnale v Sibirijo. Za celotni evropski prostor pa je bil tedaj predvsem značilen obračun s kolaboracijo. Ker so posamezni deli prebivalstva sodelovali z okupatorskimi oblastmi na zelo različne načine in tudi v kontekstu tedaj nastalih državljanskih vojn, je tudi povojno zadevno dogajanje večkrat – posebej v srednji in vzhodni Evropi pod sovjetskim vplivom – preseglo pravne okvire doseganja pravičnega kaznovanja in prešlo v obračun z dejanskimi ali potencialnimi nasprotniki novega režima v funkciji prevzema oblasti in spremembe družbenega sistema. V zahodni Evropi, posebej v Italiji in Franciji, je prišlo tudi do množičnega »divjega« obračuna s kolaboracionisti, pri čemer si je povojna oblast prizadevala tak razvoj zaustaviti in kaznovanje kolaboracionistov izvesti v okviru na novo vzpostavljenega sodnega sistema. Podobni procesi so tedaj potekali tudi v Jugoslaviji oziroma Sloveniji, čeprav na tem prostoru izstopa način obračuna s pripadniki kolaboracionističnih enot, ki so bili po koncu vojne s strani zavezniških oblasti vrnjeni iz Avstrije.
    • založnik
      • Inštitut za novejšo zgodovino/Institute of Contemporary History
    • datum
      • 2012
      • 07. 11. 2012
    • tip
      • video
    • jezik
      • Slovenščina
    • jeDelOd