Z zmago zavezniškega orožja nad nacističnim taborom naj bi se maja 1945
začela nova doba miru in ponovne vzpostavitve demokratičnega reda. Toda kot
nasledek medvojnih tragičnih oziroma zločinskih dogodkov je ob koncu vojne
nastopilo tudi obdobje poravnave računov oziroma kaznovanja odgovornih
za omenjene dogodke. Ker je med večletno okupacijo v teh izrednih razmerah
prihajalo tudi do neenotnosti, kolaboracije ali celo do državljanskih vojn, je
povojno prizadevanje za pravično (raz)sojenje dobilo še dodatne razsežnosti in
imelo za posledico, da se za precejšen del prebivalstva izredno stanje in trpljenje
takrat še ni končalo.
V zavezniškem ujetništvu se je ob koncu vojne znašlo skoraj enajst milijonov
nemških in drugih vojakov, od tega dve tretjini na zahodni fronti. Večina
le-teh se je kmalu vrnila domov, kar pa ni veljalo za tiste v sovjetskih taboriščih
za vojne ujetnike, kjer jih je skoraj en milijon zaradi naporov in slabe oskrbe
umrlo. Toda tudi v zahodnih ujetniških taboriščih je zaradi istih razlogov umrlo
nekaj deset tisoč ujetnikov. Še slabše se je godilo s sovjetskimi državljani, ki
so se ob koncu vojne znašli na Zahodu, a so jih zavezniki v skladu z jaltskim
sporazumom vrnili v matično državo, kjer so povečini doživeli nemilo usodo.
Podobno tragične posledice je imel zavezniški sklep o izgonu nemškega prebivalstva
iz srednje in vzhodne Evrope v Nemčijo, kar je bilo tudi posledica dejstva,
da so te manjšine ponekod imele vlogo pete kolone. Posebej nasilno z več
deset tisoč mrtvimi je ta izgon potekal na Češkoslovaškem. Načelo kolektivne
odgovornosti so sovjetske oblasti po vojni kot že prej uporabljale tudi v primeru
manjših narodnostnih skupnosti, npr. krimskih Tatarov in Čečenov, ki so jih
zaradi obtožbe o kolaboraciji z nacisti izgnale v Sibirijo.
Za celotni evropski prostor pa je bil tedaj predvsem značilen obračun s kolaboracijo.
Ker so posamezni deli prebivalstva sodelovali z okupatorskimi oblastmi
na zelo različne načine in tudi v kontekstu tedaj nastalih državljanskih vojn,
je tudi povojno zadevno dogajanje večkrat – posebej v srednji in vzhodni Evropi
pod sovjetskim vplivom – preseglo pravne okvire doseganja pravičnega kaznovanja
in prešlo v obračun z dejanskimi ali potencialnimi nasprotniki novega režima
v funkciji prevzema oblasti in spremembe družbenega sistema. V zahodni
Evropi, posebej v Italiji in Franciji, je prišlo tudi do množičnega »divjega« obračuna
s kolaboracionisti, pri čemer si je povojna oblast prizadevala tak razvoj
zaustaviti in kaznovanje kolaboracionistov izvesti v okviru na novo vzpostavljenega
sodnega sistema. Podobni procesi so tedaj potekali tudi v Jugoslaviji oziroma Sloveniji, čeprav na tem prostoru izstopa način obračuna s pripadniki
kolaboracionističnih enot, ki so bili po koncu vojne s strani zavezniških oblasti
vrnjeni iz Avstrije.