Leta 1933 je poteklo sedemdeset let, kar je Fran Kosar izdal prvi življenjepis našega velikega škofa, in sicer v nemškem in slovenskem jeziku (tega v »Drobtinicah« za 1. 1863 in v ponatisu). Prvotno je mislil v nemškem jeziku izdati le nekaj tiskanih pol, a med delom se mu je gradivo nakopičilo in nastala je dokaj obsežna knjiga s 326 stranmi. Danes smo mu hvaležni, da je svoje delo razširil in bi si želeli, da bi bil še natančneje opisal življenje in razmere, v katerih je Slomšek živel in deloval. Kosarjevo delo ima neprecenljivo vrednost in prednost zato, ker je sam skoraj sedem let preživel v škofovi neposredni bližini in ga je vsestransko natančno poznal. Kosarjevih osebnih doživljajev in vtiskov ne more doseči in nadomestiti noben še tako natančen in vesten življenjepis. Vendar ima Kosarjevo delo tudi svoje slabosti. Prvič je moral dokončati svoje delo v razmeroma kratkem času, delati je moral z veliko naglico. Dne 24. septembra 1862 je Slomšek zatisnil oči, ob Alojzijevem (21. junija) 1863 je Kosar že zaključil svoj nemški spis, ki je nekoliko obširnejši kot slovenski (ta ima v »Drobtinicah« samo 97 strani). V tako kratkem času pač ni bilo mogoče sestaviti izčrpnega življenjepisa. Drugič pa Kosar ni imel na razpolago vseh virov, kakor jih imamo danes. Tudi pisem, ki so mu bila takrat na razpolago, ni mogel docela izrabiti zaradi takrat še živečih oseb. Mnogokaj je bilo zakopanega v Slomšekovi ostalini, ki so jo po smrti zložili v omaro v drugem nadstropju škofijske palače. Šele ko so se začele priprave za proces beatifikacije, je rajni škof Andrej Karlin dovolil dostop. Tedaj so se našli prav dragoceni zakladi za Slomšekov življenjepis. Kosarjev življenjepis je služil za podlago poznejšim, ki so le tu in tam spopolnili Kosarjeve podatke. — Leta 1876 je rajni Mihael Lendovšek začel izdajati Slomšekove Zbrane spise. V prvem zvezku je napisal po Kosarjevem slovenskem spisu tudi kratke življenjepisne črtice, važne so pa njegove opombe, ker je v njih priobčil marsikaj iz pisem raznih gospodov, ki so Slomšeka še dobro poznali, zlasti pesnika Josipa Hašnika, župnika pri Sv. Juriju ob južni železnici. Ko se je Družba sv. Mohorja odločila, vzeti v svojo založbo Slomšekove spise, so mislili tudi na njegov življenjepis. Obrnili so se na takratnega kanonika Frana Kosarja, naj bi on spisal tak življenjepis. Kosar se pa radi velike zaposlenosti in slabega zdravja ni upal lotiti tega posla. Nato so se odločili, izdati v dveh zvezkih Slomšekove pastirske liste, pred njimi pa v prvem zvezku ponatisniti jezikovno popravljeni življenjepis, ki ga je bil Kosar objavil v »Drobtinicah«. Proti temu so se pojavili razni pomisleki in tako je tajnik Mohorjeve družbe leta 1889 naznanil Lendovšeku, da se življenjepis za sedaj opusti, ker bo čez enajst let tako stoletnica Slomšekovega rojstva, in za to priliko naj se oskrbi nov, obsežnejši življenjepis. Ob stoletnici Slomšekovega rojstva 1.1900 je res Mohorjeva družba izdala nov življenjepis, ki ga je spisal rajni dr. Anton Medved. Njegova knjiga sloni na Kosarjevem delu; iz arhivalnih virov je dodal le malo, nekaj več pa iz osebnih poročil gospodov, ki so Slomšeka še poznali. V knjigi je pa preveč govorniškega okrasja in v podatkih več netočnosti. Vsi naslednji pisatelji, ki so se bavili s Slomšekovim življenjem, so se opirali na knjigo dr. Medveda, ker je Kosarjeva nemška knjiga medtem postala že redkost. — Stoletnica Slomšekovega rojstva je bila tudi povod, da so razni pisatelji natančneje raziskovali njegovo slovstveno in vzgojeslovno delovanje. Tako se je ugotovila predloga marsikateremu spisu in pojasnil njegov postanek, zlasti se je osvetlil Slomšekov veliki pomen na vzgojeslovnem polju. Leta 1932 smo slovesno praznovali sedemdesetletnico Slomšekove smrti, leta 1933 pa je preteklo osemdeset let, kar je priklical Slomšek v življenje našo Mohorjevo družbo (kar se je o njej pisalo in storilo 1. 1851 in 1852, so bile le priprave, dejanski je družba začela delovati 1. 1853). Spominu teh dveh obletnic naj bo posvečen tale živ1 jenjepis, ki se kajpa tudi opira na Kosarja, ker mimo tega ne more noben Slomšekov življenjepis. Vendar je vseskozi oprt na prvotne vire, ki so bili prejšnjim življenjepiscem deloma neznani in neporabljivi. Sem spadajo mnogoštevilna še ohranjena Slomšekova pisma, ki jih od 1. 1930 izdaja mariborsko »Zgodovinsko društvo« v »Arhivu za zgodovino in narodopisje«, prilogi »Časopisa«. Za zadnje leto njegovih studij v celovški bogoslovnici, za kaplansko službovanje na Bizeljskem in pri Novi cerkvi in za prva leta spiritualske službe v Celovcu so posebno važni doslej popolnoma neznani trije zvezki nekakega dnevnika. Za mladostna leta v domači hiši daje kaj lepo spričevalo Prašnikarjeva pridiga pri Slomšekovi novi maši. Celo njegovi še ohranjeni računi o prejemkih in izdatkih vsebujejo zanimive podatke za njegovo življenje. Mnogokaj se je pa za vselej zgubilo. Kakor je razvidno iz pisem, ki jih je Lendovšek prejel od kanonika Kosarja in profesorja Skuhala, je po smrti Slomšekovi njegovo slovstveno zapuščino večinoma pospravljal in »urejeval« uradnik škofijske pisarne Katschthaler, lajik in trd Nemec, ki pač ni mogel preceniti, kaj je treba shraniti in kaj se sme zavreči. Pod škofom Stepišnikom ni bilo lahko priti do zapuščine Slomšekove. Baje so se Slomšekovi rokopisi čuvali v nekem zaboju, ki ga sedaj ni več. Dodam naj še tole: Z dovoljenjem rimske kongregacije za obrede so se začele priprave za proces beatifikacije, to je proglašenja za blaženega, zato je ta življenjepis spisan posebno glede na Slomšekovo svetniško življenje. V tem pogledu pa pisatelj slovesno izjavlja, da v smislu naredbe papeža Urbana VIII. pripisuje trditvam in dogodkom, ki se tičejo nravnega značaja Slomšekovega življenja, le tisto vrednost, ki jo priznava ali bo priznala najvišja cerkvena oblast. Izraze v spisu kakor »svet«, »svetniški« in podobne je treba umeti le v širšem in vsakdanjem pomenu, nikakor pa nočejo ti izrazi ustvarjati lastne dokončne sodbe. Pisatelj tudi noče nič trditi ali storiti, kar bi bilo v nasprotju z razsodbo cerkvene oblasti, ki je edina poklicana, da izreče končno sodbo o svetniškem značaju kake osebe. Maribor, na dan Slomšekovega rojstva, 24. novembra 1933.