Po 2. svetovni vojni je nova komunistična oblast v Jugoslaviji v nasprotju z obljubami iz vojnih let uvedla v vojaške zadeve zgolj uporabo enega jezika, srbščine oz. srbohrvaščine. V ustavi iz leta 1963 je bila celo uzakonjena privilegiranost srbohrvaškega jezika. Slovensko politično vodstvo se je v polemikah o mednacionalnih odnosih v šestdesetih letih izogibalo omenjanju vojaških zadev in je zahtevalo večjo jezikovno enakopravnost na drugi področjih, ne pa tudi v vojaških zadevah. Prvi je zahteve po slovenskih vojaških enotah, ki bi uporabljale slovenski jezik, postavil upokojeni general Jaka Avšič. Aprila 1969 je bila v skupščini Jugoslavije sprejeta resolucija o uresničevanju ustavnih načel o enakopravnosti jezikov in pisav, ki je spodbudila še živahnejše razprave o privilegiranosti enega in zapostavljanju drugih jezikov v vojaških zadevah. Do večjih sprememb pa ni prišlo, saj je državni vrh obdržal privilegiranost srbohrvaščine tudi v ustavi iz leta 1974 in ustavil polemike v medijih na to temo.